ŠKODA, KI NASTAJA ZARADI IGRANJA NA SREČO
Raziskave kažejo, da pri igrah na srečo, podobno kot pri alkoholu in tobaku, varna raven igranja na srečo morda sploh ne obstaja. Avstralska študija, ki temelji na obsežnih, nacionalno reprezentativnih raziskavah v Avstraliji, Kanadi, na Finskem in Norveškem, je ugotovila, da je igranje na srečo na katerikoli ravni lahko povezano z nastajanjem škode. Več kot je izgubljenega denarja, večje je tveganje za nastanek škode. (Markham et. al, 2015).
Kot nekoč pri alkoholu, zdaj tudi na področju iger na srečo prihaja do redefiniranja problema in pristopov k obravnavi problematike. Ne opazujemo več le posameznika, ki igra na škodljiv (problematičen) način, ampak se preučuje širša slika. Ocenjuje se škoda, ki jo povzroči igranje na katerikoli ravni, pri tem pa se upošteva vse negativne vplive na posameznika, njegove bližnje, na skupnost in celotno družbo
V avstralski zvezni državi Viktorija so v študiji iz leta 2016 ugotovili, da 85% vse nastale škode zaradi iger na srečo prispevajo igralci z nizkim in zmernim tveganjem za razvoj težav, le 15% pa prispevajo problematični igralci.
Leto kasneje (2017) so z novo študijo skušali analizirali tudi, koliko država Viktorija pridobi z igrami na srečo in kolikšni so stroški negativnih posledic igranja. Izračuni so pokazali, da so skupni davčni prihodki od iger na srečo znašali 1,6 milijarde AUD (0,91 milijarde EUR), medtem ko so ocenjeni družbeni stroški znašali 7 milijard, kar pomeni neto primanjkljaj v višini 5,4 milijarde.
V Viktoriji so identificirali tudi sedem dimenzij škode, ki jih igre na srečo povzročajo posameznikom in njihovim družinam. Te vključujejo finančno škodo, vpliv na medčloveške odnose, zdravje, delo ali študij, čustveno ali psihološko škodo, kulturno in skupnostno škodo ter vpliv na pojave kriminala.Škode ne občuti le oseba, ki igra na srečo, ampak tudi “drugi prizadeti “. Za osebe, ki igrajo na srečo z visokim tveganjem, se ocenjuje, da njihovo igranje neposredno vpliva v povprečju še na šest drugih oseb. To so njihovi partnerji, otroci, starši, sorojenci, prijatelji in sodelavci. (Goodwin et. al, 2017).
O škodi povzročeni z igranjem srečo so med prvimi pričeli govoriti na Novi Zelandiji. Leta 2003 so sprejeli Zakon o igrah na srečo, ki škodo zaradi iger na srečo opredeljuje kot “kakršno koli škodo ali stisko, ki izhaja iz ali jo poslabša posameznikovo igranje na srečo”. (Langham et al. 2016). Zakon je od Ministrstva za zdravje zahteval pripravo Strategije za preprečevanje in zmanjševanje škode zaradi iger na srečo, katere ključna naloga je osredotočanje na javno zdravje.
Preprečevanje in zmanjševanje škode je v Novi Zelandiji torej obveznost, ki je zapisana v Zakonu o igrah na srečo. Letni proračun za preprečevanje škode nastale zaradi iger na srečo znaša več kot 10,7 milijona evrov za 4,7 milijona prebivalcev (BMJ, 2019).Če te številke apliciramo na Slovenijo, bi morali za potrebe preprečevanja in zmanjševanja škode zaradi iger na srečo pri nas vsako leto nameniti 4,8 milijona evrov.
