Podpri Strategijo za preprečevanje in zmanjšanje škode, ki jo povzročajo igre na srečo!

Za Maribor smo pripravili strateški dokument, s pomočjo katerega bo lahko lokalna skupnost področje iger na srečo urejala na način, ki ustreza javno zdravstvenemu pristopu k obravnavanju problematike iger na srečo.

Strategija preprečevanja in zmanjševanja škode zaradi iger na srečo je z nekaj manjšimi prilagoditvami lahko uporabna tudi za druge lokalne skupnosti v Sloveniji.

Predstavitev problema:

Raziskava Nacionalnega Inštituta za javno zdravje (NIJZ, 2018) med 9.161 prebivalci Slovenije je v populaciji 15-64 let odkrila kar 4,3 odstoten delež zasvojenosti z igrami na srečo. Tako visok ugotovljeni delež zasvojenosti z igrami na srečo nas uvršča med države zahodne hemisfere z najvišjimi deleži zasvojenosti.

Še posebej zaskrbljujoča sta podatka o razširjenosti zasvojenosti z igrami na srečo med mladimi. V starostni skupini 15-19 let je delež zasvojenosti znašal alarmantnih 19,4%, v starostni skupini 20-24 let pa nekoliko manj, a še zmeraj izjemno visokih 14,5 odstotka. Glede na podatke iz raziskave smo leta 2018 imeli v državi 58 tisoč posameznikov, ki so izpolnjevali kriterij zasvojenosti z igrami na srečo.

Toda prekomerno igranje ene osebe prizadene še šest drugih oseb, ki so blizu igralcu. Skladno s tem je mogoče izračunati, da je zaradi škode, ki jo povzročajo igre na srečo, v Sloveniji tako ali drugače prizadetih skupno okrog 350 tisoč ljudi oz. 17 odstotkov populacije.

Ob tako visokih deležih zasvojenosti bi nujno morala reagirati država, vendar doslej ni storila nič navkljub dejstvu, da je raziskavo izvedla državna agencija, ki pokriva področje javnega zdravja.

Kako pristopiti k reševanju tega problema?

Področje iger na srečo lahko urejamo na dva različna načina. Prvi način, ta je v veljavi v večini zahodnih dežel, je t.i. sistem odgovornega igranja na srečo (ang. Responsible Gambling), ki je znan tudi kot Reno Model. Pri tem pristopu se odgovornost za morebitno nastalo škodo z ramen države, koncesionarja in igralniškega produkta  potiska na ramena igralca. Ta model sugerira, da mora vsak igralec svojo igro prilagoditi svojim finančnim in drugim zmožnostim, naloga igralnic in drugih ponudnikov iger na srečo pa je, da mu omogočijo informacije o igrah, opozorila o tveganjih in virih pomoči, različna orodja samoomejevanja ter možnost samoprepovedi obiska igralnic. Ključni (skriti) cilj tega pristopa je onemogočanje ali vsaj prelaganje sprememb zakonodaje. Enako pomembno je tudi, da uvedeni ukrepi odgovornega igranja ne škodijo realizaciji iger na srečo, dobičkom koncesionarja in javno finančnim prihodkom, hkrati pa se ohranja manevrski prostor za širjenje igralniških kapacitet.

Sodobnejši model obravnave škode s področja iger na srečo je javnozdravstveni pristop. Pri tem modelu so dobički in fiskalni učinki lahko le ugodna stranska posledica dopuščanja igralniške dejavnosti. Odgovornost za preprečevanje in zmanjšanje škode se porazdeli med vse ključne deležnike. Država in lokalne skupnosti, ki so že po definiciji odgovorne za javno zdravje, skladno s tem prilagodijo koncept prirejanja iger na srečo. Lokalne skupnosti lahko postavijo tudi dodatne omejitve, ki so strožje od zakonsko določenih, če te lahko prispevajo k boljšemu javnemu zdravju v lokalni skupnosti. Koncesionarji morajo vsak postavljen model seveda spoštovati, sicer jih lahko doletijo visoke kazni in odvzemi koncesije. Javnozdravstveni pristop vključuje redno spremljanje deležev problematičnega igranja v populaciji s pomočjo raziskav, ukrepe za omejevanje dostopnosti, za zmanjšanje privlačnosti iger na srečo med mladimi, strogo omejevanje ali prepoved oglaševanja, državne in lokalne programe ozaveščanja, redno financiranje programov nevladnih organizacij s preventivnimi programi in organiziranje mreže centrov pomoči. Cilj tega pristopa je omejevanje dostopnosti in omejevanje porabe denarja za igre na srečo, koristna posledica takega ravnanja pa je preprečevanje in zmanjševanje škode. Gre za pristop, ki se je za uspešnega že izkazal pri alkoholu in tobaku.

In kje v tem trenutku nahajamo?

Slovenija je brez nacionalne politike o preprečevanju in zmanjševanju škode, ki jo povzročajo igre na srečo.  S to problematiko se ne ukvarjajo niti občine, saj je povsem neupravičeno razširjeno prepričanje, da je to izključno naloga države.

Od veljavnih dokumentov je na voljo le Zakon o igrah na srečo iz leta 2010, ki ne vsebuje sistemske politike za preprečevanje škode, ki nastaja v družbi.