Denimo, da se neka lokalna skupnost odloči, da bo dopustila igralniško dejavnost v mestu. Postopek o soglasju h koncesiji za igralniško dejavnost je potekal po vnaprej znani proceduri, ki je vključila sodelovanje strokovne javnosti, civilne družbe, izvedene so bile različne analize ter opravljena raziskava o deležih zasvojenosti v lokalni skupnosti.
S pomočjo opravljanja analiz in izvajanja raziskav v obdobju naslednjih petnajstih let se izkaže, da so škodljivi učinki (zasvojenost, razpad družin, bankroti, kriminal, prostitucija, degradacija skupnosti itd.) in skupni družbeni stroški obratovanja igralnice v skupnosti višji od pozitivnih učinkov (zaposlitve, koncesnine). Z anketiranjem občanov se ugotovi, da prebivalci lokalne skupnosti igralnice v svoji lokalni skupnosti več ne podpirajo. Kaj lahko v takem primeru stori lokalna skupnost?
Igralnica ni cirkus, ki nas obišče za krajši čas in nam v tem času skuša prodati čim več vstopnic za svoje predstave. Takoj, ko zazna, da je zanimanje za predstave pojenjalo, pa cirkus naše mesto spet zapusti.
Igralnica vstopi v lokalno skupnost z namenom da bo tu ostala in to za zelo dolgo časa. Portoroška in blejska igralnica sta nastali v letih 1963 in 1964 in obratujeta še danes. Casino de Monte Carlo se je odprl že leta 1865 in prav tako obratuje še danes.
Obe najstarejši slovenski igralnici sodita med t.i. destinacijske igralnice, ciljata namreč na turiste in s tem namenom sta tudi dobili dovoljenje za obratovanje. Slovenci do osamosvojitve vanju nismo imeli vstopa. Vlogo destinacijskih igralnic igrajo tudi igralnice na državnih mejah, ki privabljajo onstran meje živeče goste, medtem ko igralnice v notranjosti, predvsem velja to za igralne salone, svoje dobičke kujejo na račun lokalnega prebivalstva.
A vrnimo se k našemu primeru.
Denimo, da bi opravljene raziskave o deležih zasvojenosti in drugih oblik z igrami na srečo povzročene škode pokazale, da so negativni vplivi igralniške dejavnosti na javno zdravje v lokalni skupnosti nesorazmerno visoki glede na koristi (cost-benefit analiza). Mestna politika bi ocenila, da igralniške dejavnosti v lokalni skupnosti več ne želi, toda svojo nekdanjo odločitev za igralnico (igralni salon) bi bilo zelo težko popraviti.
Lastniki igralnice bi ob vsakem poskusu javne debate o nasprotovanju igralniški dejavnosti odigrali že neštetokrat preizkušeno karto: v prvo obrambno linijo bi potisnili zaposlene in njihove družine ter poudarili pomen koncesijskih dajatev, ki jih prejema mestna blagajna. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da bi se hkrati pojavili tudi pomembni lokalni in državni politiki, ki bi obstoj igralnice zagovarjali in poveličevali njen pomen. Industrija iger na srečo namreč prav ničesar ne prepušča naključju.
Zgornje razmišljanje zapisano ob predpostavki, da se je soglasje lokalne skupnosti za igralnico podelilo v postopku, v katerem vse potekalo po vnaprej zapisani proceduri, opravljene so bile tudi potrebne raziskave ter analize, vključena je bila tudi zainteresirana javnost.
In kako ravnati v primerih, ko se lokalna soglasja k igralniški koncesiji podeljujejo brez strokovnih podlag (raziskav, analiz…) brez vključevanja stroke in javnosti?
Če bi želeli obstoječe stanje spremeniti, bi bila naša naloga še toliko težja. V lokalni skupnosti, v kateri kultura odločanja na podlagi raziskav in analiz ni razvita, bi bilo potrebno delati najprej na tem. Na področju iger na srečo so raziskave potrebne nujnost, brez teh lahko podajamo samo ocene in tu nastane velika siva cona za manipulacije in igre moči.
Potrebno bi bilo tudi popraviti kulturo odvzemanja pravice o soodločanju članom lokalne skupnosti. Osnova za spremembe na tem področju je popolna transparentnost postopkov, pri kateri igra ključno vlogo pravočasno obveščanje javnosti.
Ampak nazaj k vprašanju, kaj storiti, če nekoč pridemo do spoznanja, da je bila odločitev za igralnico slaba odločitev? Odgovor na to vprašanje je, da prav veliko ni mogoče storiti.
Ob tem je potrebno imeti pred očmi dejstvo, da ima lokalna skupnost ekskluzivno pravico odločanja le o novih koncesijah za izvajanje igralniške dejavnosti. V primeru, da lokalna skupnost igralnice več ne bi želela, pa njeno mnenje več ne bi imelo odločilne vloge.
Na naše vprašanje nam je Ministrstvo za Finance odgovorilo takole:
»V postopku podaljšanja koncesije za opravljanje igralniške dejavnosti ni potrebno ponovno pridobivanje soglasja lokalne skupnosti. V primeru, da se lokalna skupnost zaradi spremenjenih razmer z opravljanjem igralniške dejavnosti na svojem območju več ne strinja, lahko pred odločanjem o podaljšanju koncesije o razlogih obvesti pristojno ministrstvo, vlada pa nato v postopku odločanja o podaljšanju koncesije presoja tudi te informacije ter o tem odloča na podlagi prostega preudarka.«
*S terminom “igralnica” mislimo poleg igralnice tudi na igralni salon.
Vpišite vaš odgovor ali komentar
Za komentiranje morate opraviti ali Registracija