Prepričan sem, da bi sedanja mestna politična garnitura soglasje podelila tudi brez sramotnega mešetarjenja pred očmi javnosti – preprosto zato, ker ji je igralništvo bližje od javnega interesa. Podobno navdušenje nad igralnicami je v zadnjih izdihljajih svoje epohe in nekaj mesecev pred prvimi demokratičnimi volitvami nenadoma zajelo tudi nekdanjo enopolarno oblast. Konec leta 1989 je s šampanjcem nazdravljala odprtju že devete in desete slovenske igralnice.
Mestni svet je torej še drugič podelil soglasje za isto lokacijo, a za kakšno ceno in na kakšnih strokovnih podlagah? Gradivo, ki so ga na mizo dobili svetniki in zainteresirana javnost, je namreč predstavljal le poziv ministrstva. Nobene predstavitve projekta, nobene ocene negativnih vplivov igralnih aparatov na skupnost. Le kratek dopis ministrstva, ki je prispel z elektronsko pošto.
Ker gradiv ni bilo, je eno od strokovnih razlag podal kar župan sam. Poudaril je, da je vseeno, ali mesto soglasje da ali ne, saj o koncesiji na koncu odloča vlada. Če bi to res držalo, zakaj potem postopka ne izpeljati korektno, pregledno in na podlagi dejstev – ne mnenj? Zakaj je v podobnem primeru pred tremi leti županstvo uporabilo taktiko »blitzkriega« in informacijo o igralnem salonu pred mestnimi svetniki ter javnostjo skrivalo do zadnjega trenutka, praktično do same seje?
Ne drži, da odločitev mesta nima veljave. Če mestni svet soglasja ne da, vlada koncesije ne sme podeliti.
Če bi občina opravila svojo dolžnost, bi imeli svetniki na voljo strokovne podlage, ki bi razpravo usmerjale in jih morda pripeljale do edine razumne in utemeljene odločitve – da novemu igralnemu salonu rečejo ne. Zelo verjetno jih prav zato ni bilo; tak izid preprosto ne bi ustrezal že vnaprej postavljenemu scenariju. Kadar strokovnih podlag ni, prostor zapolnijo zasebna mnenja – v to smo se lahko prepričali ob spremljanju seje mestnega sveta, nekateri pa občutili še neposredno na sejah strokovnih teles.
Ko smo pred meseci o igralništvu razpravljali na Odboru za socialo in zdravstvo, sem imel občutek, da sem po pomoti pristal na seji združenja igralničarjev. Zato sem predsednika vljudno opomnil, da naj bi ta odbor vendarle moral upoštevati svoj naziv in zastopal javni interes. Naučil sem se, da ko gre za igralništvo, podatki na teh odborih nimajo nobene veljave in prevladajo vtisi.
Pa so nekatera strokovna stališča in podatki javno dostopni. V zadnjih dveh letih se je število slovenskih državljanov, ki so sami zaprosili za prepoved igranja na srečo, povečalo za skoraj 40 odstotkov. Poglobljeno analizo “Strategija preprečevanja škode…” je za Maribor lani pripravila lokalna nevladna organizacija. In če komu ta študija ni po volji, se ne more izogniti oceni, ki prihaja s strokovnega vrha – ta jasno opozarja na zasičenost ponudbe igralniških iger na širšem območju Maribora.
Vlada Republike Slovenije je leta 2022, ob zavrnitvi koncesije za igralni salon v Mariboxu, kot enega ključnih razlogov navedla prav zasičenost z igralniško ponudbo. Isti argument je uporabila že leta 2010 pri zavrnitvi projekta z igralnimi avtomati v prostorih nekdanjega Casina Maribor.
Ti, za informirano odločanje ključni informaciji, sta bili spregledani – čeprav zakon od lokalnih oblasti izrecno zahteva, da pred odločitvijo ocenijo uravnoteženost ponudbe, morebitno zasičenost trga in oddaljenost od občutljivih območij, kot so stanovanjska naselja, šole, ambulante in verske ustanove.
Soočenje z dejstvi o preveliki koncentraciji igralnih avtomatov in škodljivih vplivih na mestni živelj bi lahko porušilo skrbno olepšano zgodbo, s katero je županstvo skušalo ustvariti vtis širšega družbenega interesa. Namesto tega se je odločilo za lažjo pot – podelitev soglasja je poskušalo zaviti v nekaj »pozitivnega« in družbeno sprejemljivega.
Pred tremi leti so vlogo žetonov na tem daj-dam bazarju odigrali ureditev nabrežja in nekaj parkirišč. Tokrat so stave višje – zdaj so žetoni stanovanja.
V resnici pa gre le za poskus legitimiranja že vnaprej sprejete odločitve, zavite v bleščeč ovoj navideznega javnega interesa.
Župan je z opozorilom o nujnosti “gledanja širše slike” skušal odločitev za soglasje prikazati kot prispevek k reševanju stanovanjske problematike. V resnici mesto ne dobi v svojo last niti enega stanovanja. Vsa bodo v zasebni lasti investitorja, ki jih bo z velikim dobičkom prodal na trgu. Ustvarja se le videz javne koristi tam, kjer gre v resnici samo za zasebni posel. In kar je ključno – gre za dve povsem različni temi.
Namesto da bi mesto zaščitilo javni interes in omejilo škodo, ki jo skupnostim povzroča prevelika koncentracija igralnih aparatov, je z opazno vnemo zasebnikom podelilo dovoljenje za učinkovito prečrpavanje denarja iz žepov revnejših in ranljivejših v blagajne igralnega salona – in od tam v domnevno stanovanjsko gradnjo.
Proces ekstrakcije denarja bodo izvajali stroji, do zadnje potankosti izpiljeni mojstri manipuliranja s človeškimi možgani, ki zaradi svojih strukturnih značilnosti veljajo za z naskokom najbolj zasvojljivo igro na srečo. Del stroke jih zato imenuje “crack kokain” iger na srečo in opozarja, da so bili zasnovani prav z enim ciljem: da zasvajajo.
Ne verjamete, da preveč igralnih avtomatov lahko škodi? Povprašajte o tem mestne oblasti v Pragi, ki so jih pred leti z dekretom preprosto izgnale iz mesta. Leta 2010 je Praga imela 16.000 igralnih avtomatov, danes pa ni več nikjer nobenega, niti v igralnicah.
Ker so bile v razpravi omenjene primerjave z Avstrijo, je prav, da pogledamo nekaj dejstev. Slovenija ima danes več igralnih aparatov, kot jih ima štirikrat večja Avstrija. Zakon dovoljuje zunaj igralnic le en igralni avtomat na 1.200 prebivalcev. V Gradcu deluje 19 igralnih salonov, vsi skupaj pa imajo le 249 avtomatov – še 164 pa jih je v mestnem kazinoju. V Avstriji sme posamezni salon imeti največ 50 avtomatov, to število pa se zmanjša na 15, če je salon v bližini igralnice. Obratujejo lahko največ 18 ur na dan.
Vsak igralec mora imeti osebno igralno kartico, zato ni mogoče istočasno igrati na dveh avtomatih. Po dveh urah neprekinjenega igranja se avtomat samodejno ustavi in sproži t. i. “obdobje ohlajanja”. Lastniki salonov so dolžni spremljati vedenje igralcev in ob znakih težav preveriti njihovo finančno boniteto ter po potrebi ukrepati.
Slovenski saloni imajo lahko do 200 avtomatov – največ v Evropi. Po obsegu so to že igralnice, ki jih je zakonodajalec le preimenoval v salone. Obratujejo lahko 24 ur na dan, brez nočnega počitka, brez igralnih kartic, brez obdobij ohlajanja in brez preverjanja finančne bonitete igralcev. Te primerjave povedo vse – igralniška industrija ima pri nas izjemno moč in vpliv.
Če upoštevamo vse igralne avtomate, ki vplivajo na prebivalce mesta , ima širše območje Maribora približno 760 igralnih avtomatov, kar je skoraj 7 na tisoč prebivalcev. V širši okolici Gradca jih je približno 774, oziroma 2,5 avtomata na tisoč prebivalcev — skoraj trikrat manj kot v Mariboru.
Evropsko sodišče je v svojih sodbah večkrat poudarilo, da so igre na srečo posebna gospodarska dejavnost, ki jo je mogoče zgolj dopuščati, medtem ko so dobički lahko le ugodna stranska posledica dejavnosti, ne pa njen glavni namen.
Denar, ki naj bi z vsiljevanjem novih 200 avtomatov polnil občinsko blagajno, je denar, pridobljen po zelo visoki ceni. Študije z različnih koncev sveta razkrivajo, da kar 60 odstotkov tega denarja izvira iz zasvojenosti in prekomernega igranja – spremlja pa ga trpljenje družin.
Hrvaški izračuni kažejo, da gre 33 do 75 odstotkov tako zbranega denarja za odpravljanje negativnih posledic hazardiranja. Avstralska zvezna država Viktorija je ugotovila, da je država zaradi iger na srečo dejansko v minusu, če upošteva vso škodo, ki jo povzroča igranje.
Veliki preobrat
Ko veletrgovec odpokliče izdelek, s tem ne izgubi zaupanja, ampak ga lahko celo okrepi. Ko časopis ali drug medij sam popravi napačno navedbo ali objavi popravek, s tem pokaže profesionalnost in utrjuje zaupanje bralcev.
Ko župan za javnost izjavi, da je proti še enemu igralnemu salonu v mestu in izjavo utemelji z željo po zmanjšanju dostopnosti iger na srečo ter zaščiti mladih in drugih ranljivih skupin, s tem pokaže razumevanje širših družbenih posledic hazardiranja in prevzame vlogo zgleda odgovorne lokalne politike. Takšna izjava pri občanih okrepi zaupanje, saj jo razumejo kot izraz načelnosti, družbene odgovornosti in skrbi za javno zdravje.
Na septembrski seji mestnega sveta je župan javnosti predstavil povsem nov zorni kot: pogledati naj bi bilo treba širšo sliko, zato zdaj igralni salon velja podpreti, saj naj bi isti investitor na tem območju zgradil tudi večje število novih stanovanj.
Vendar pa ta informacija ni nova. Javnosti je znana že tri leta – isti investitor je projekt gradnje treh stolpnic ob Mariboxu prvič predstavil kmalu zatem, ko mu je mesto prvič podelilo soglasje za odprtje igralnega salona.
Če je bil načrt stolpnic znan že toliko časa, je težko razumeti, zakaj je prav ta podatek nenadoma postal ključni argument za spremembo stališča. Takšen obrat ustvarja vtis, da odločitve niso sprejete na podlagi vsebine in javnega interesa, temveč trenutnih političnih potreb in zasebnih interesov.
Kot v filmu Osumljenih pet smo tudi tukaj sledili prepričljivi in pomirjujoči zgodbi, ki jo je nekdo zrežiral z jasnim namenom. Na koncu pa se pokaže, da je najbolj glasen nasprotnik igralnega salona ves čas skrival svoje prave karte. Za glavnega zagovornika izdaje soglasja ses je izkazal mariborski »Keyser Söze« — le da publika tega ni smela izvedeti do zadnjega prizora.
Vpišite vaš odgovor ali komentar
Za komentiranje morate opraviti ali Registracija