Prepričan sem, da bi sedanja mestna politična garnitura soglasje podelila tudi brez sramotnega mešetarjenja pred očmi javnosti – preprosto zato, ker ji je igralništvo bližje od javnega interesa. Podobno navdušenje nad igralnicami je v zadnjih izdihljajih svoje epohe in nekaj mesecev pred prvimi demokratičnimi volitvami nenadoma zajelo tudi nekdanjo enopolarno oblast. Konec leta 1989 je s šampanjcem nazdravljala odprtju že devete in desete slovenske igralnice.
Mestni svet je torej še drugič podelil soglasje za isto lokacijo, a za kakšno ceno in na kakšnih strokovnih podlagah? Gradivo, ki so ga na mizo dobili svetniki in zainteresirana javnost, je namreč predstavljal le poziv ministrstva. Nobene predstavitve projekta, nobene ocene negativnih vplivov igralnih aparatov na skupnost. Le kratek dopis ministrstva, ki je prispel z elektronsko pošto. Gradiv ni bilo, zato je eno od strokovnih utemeljitev podal kar župan sam. Poudaril je, da je vseeno, ali mestni svet soglasje da ali ne, saj na koncu odloča vlada. To seveda ni res. Če mesto soglasja ne da, vlada koncesije ne sme podeliti.
Če bi bile na voljo strokovne podlage, bi te usmerjale razpravo in svetnike morda pripeljale do edine razumne in utemeljene odločitve – da novemu igralnemu salonu rečejo ne. Zelo verjetno jih prav zato ni bilo; tak izid preprosto ni ustrezal že vnaprej postavljenemu scenariju. Kadar strokovnih podlag ni, prostor zapolnijo osebna mnenja – v to smo se lahko prepričali na mestnem svetu, nekateri pa občutili še neposredno na sejah strokovnih teles.
Ko smo pred meseci o igralništvu razpravljali na Odboru za socialo in zdravstvo, sem imel občutek, da sem po pomoti pristal na seji združenja igralničarjev. Zato sem predsednika vljudno opomnil, da naj bi ta odbor vendarle moral upoštevati svoj naziv in zastopal javni interes. Ko gre za igralništvo, dejstva in podatki na teh odborih nimajo nobene veljave in prevladajo vtisi.
Pa so nekatera strokovna stališča in podatki javno dostopni. V zadnjih dveh letih se je število slovenskih državljanov, ki so sami zaprosili za prepoved igranja na srečo, povečalo za skoraj 40 odstotkov. Poglobljeno analizo “Strategija preprečevanja škode…” je za Maribor lani pripravila lokalna nevladna organizacija. In če komu ta študija ni po volji, se ne more izogniti oceni, ki prihaja s strokovnega vrha – ta jasno opozarja na zasičenost ponudbe igralniških iger na širšem območju Maribora.
Vlada Republike Slovenije je leta 2022, ob zavrnitvi koncesije za igralni salon v Mariboxu, kot enega ključnih razlogov navedla prav zasičenost z igralniško ponudbo. Isti argument je uporabila že leta 2010 pri zavrnitvi projekta z igralnimi avtomati v prostorih nekdanjega Casina Maribor.
Ti, za informirano odločanje ključni informaciji, sta bili spregledani – čeprav zakon od lokalnih oblasti izrecno zahteva, da pred odločitvijo ocenijo uravnoteženost ponudbe, morebitno zasičenost trga in oddaljenost od občutljivih območij, kot so stanovanjska naselja, šole, ambulante in verske ustanove.
Soočenje z dejstvi o preveliki koncentraciji igralnih avtomatov in škodljivih vplivih na mestni živelj bi lahko porušilo skrbno olepšano zgodbo, s katero je županstvo skušalo ustvariti vtis širšega družbenega interesa. Namesto tega se je odločilo za lažjo pot – podelitev soglasja je poskušalo zaviti v nekaj »pozitivnega« in družbeno sprejemljivega.
Pred tremi leti so vlogo žetonov na tem daj-dam bazarju odigrali ureditev nabrežja in nekaj parkirišč. Tokrat so stave višje – zdaj so žetoni stanovanja.
V resnici pa gre le za poskus legitimiranja že vnaprej sprejete odločitve, zavite v bleščeč ovoj navideznega javnega interesa.
Župan je s sintagmo o nujnosti “gledanja širše slike” skušal odločitev za soglasje prikazati kot prispevek k reševanju stanovanjske problematike. V resnici mesto ne dobi v svojo last niti enega stanovanja. Vsa bodo v zasebni lasti investitorja, ki jih bo z velikim dobičkom prodal na trgu. Ustvarja se le videz javne koristi tam, kjer gre v resnici samo za zasebni posel. In kar je ključno – gre za dve povsem različni temi.
Namesto da bi mesto zaščitilo javni interes in preprečevalo škodo, ki jo skupnostim povzroča pretirana koncentracija igralnih aparatov, je brez zadržkov in z opazno uslužnostjo zasebnikom podelilo licenco za prečrpavanje denarja iz žepov revnejših in ranljivejših delov populacije v blagajno igralnega salona.
Proces ekstrakcije denarja bodo izvajali stroji, do zadnje potankosti izpiljeni mojstri manipuliranja s človeškimi možgani, ki zaradi svojih strukturnih značilnosti veljajo za z naskokom najbolj zasvojljivo igro na srečo. Del stroke jih zato imenuje “crack kokain” iger na srečo in opozarja, da so bili zasnovani prav z enim ciljem: da zasvajajo.
Ne verjamete, da preveč igralnih avtomatov lahko škodi? Povprašajte o tem mestne oblasti v Pragi, ki so jih pred leti z dekretom preprosto izgnale iz mesta. Leta 2010 je Praga imela 16.000 igralnih avtomatov, danes pa ni več nikjer nobenega, niti v igralnicah.
Ker so bile v razpravi omenjene primerjave z Avstrijo, je primerno, da pogledamo nekaj dejstev. Slovenija ima danes več igralnih aparatov, kot jih ima štirikrat večja Avstrija. Tamkajšnji zakon določa, da je zunaj igralnic dovoljen le en igralni avtomat na 1.200 prebivalcev. V Gradcu deluje 19 igralnih salonov, vsi skupaj pa imajo le 249 avtomatov, dodatnih 164 pa jih je v mestnem kazinoju. V Avstriji sme posamezen salon imeti največ 50 avtomatov, to število pa se zmanjša na 15, če je salon v bližini igralnice. Obratujejo lahko največ 18 ur na dan.
Vsak igralec mora imeti osebno igralno kartico, ki se po dveh urah neprekinjenega igranja samodejno zablokira in sproži t. i. “obdobje ohlajanja”. Kartice ni mogoče uporabljati na dveh napravah hkrati. Lastniki salonov so dolžni spremljati vedenje igralcev in ob znakih težav preveriti njihovo finančno boniteto ter po potrebi ukrepati.
Slovenski saloni imajo lahko do 200 avtomatov – največ v Evropi. V resnici so to igralnice, ki jih je zakonodajalec le preimenoval v salone. Obratujejo lahko 24 ur na dan, brez nočnega počitka, brez igralnih kartic, brez obdobij ohlajanja in brez preverjanja finančne bonitete igralcev. Te primerjave povedo vse – igralniška industrija ima pri nas izjemno moč in vpliv.
Če upoštevamo vse igralne avtomate, ki vplivajo na prebivalce mesta , ima širše območje Maribora približno 760 igralnih avtomatov, kar pomeni okoli 7 na tisoč prebivalcev.
V širši okolici Gradca jih je približno 700, oziroma 2,5 avtomata na tisoč prebivalcev — skoraj trikrat manj kot v Mariboru.
Denar, ki naj bi se stekal v občinsko blagajno, je zelo drago pridobljen denar. Je denar, katerega večji del je neposredno povezan z zasvojenostjo in trpljenjem družin. Hrvaški izračuni kažejo, da gre 33 do 75 odstotkov tako zbranega denarja za odpravljanje negativnih posledic hazardiranja. Avstralska zvezna država Viktorija je izračunala, da je država celo v minusu, če upošteva vso škodo, nastalo zaradi iger na srečo.
Še nekaj:
Župan je na seji zatrdil, da je vseeno, ali mesto soglasje da ali ne, ker končno odločitev o koncesiji sprejme vlada. Če to drži, zakaj potem postopka ne bi izpeljali korektno in transparentno in se odločali na osnovi podatkov, ne pa mnenj? Če odločitev mestnega sveta v resnici nima nobene teže, kakšen smisel imata potem poziv ministrstva in postopek podeljevanja soglasja? Če je res vseeno, kakšno pozicijo zavzame mesto, zakaj je pred tremi leti v enakem primeru županstvo uporabilo taktiko »blitzkriega«, ko je informacijo o igralnem salonu pred mestnimi svetniki in javnostjo skrivalo do zadnjega trenutka, praktično do same seje.
Kar je trdil župan, ne drži. Mesto ima ekskluzivno pravico, da igralništvo zavrne in nihče nima pravice, da ji ga vsili. Če lokalna skupnost soglasja ne podeli, vlada ne sme izdati koncesije.
In vlada ravna tako ne glede na to, ali investitor obljublja gradnjo stotih stolpnic ali pa nobene. Ker so stolpnice druga tema, ki nima nobene zveze z igralništvom.
Evropsko sodišče je v svojih sodbah večkrat poudarilo, da so igre na srečo posebna gospodarska dejavnost, ki jo je mogoče zgolj dopuščati, medtem ko so dobički lahko le ugodna stranska posledica dejavnosti, ne pa njen glavni namen.
Drzne obljube o razvojnem potencialu salona za mesto si lahko kar takoj zataknemo za klobuk. Novi salon in katerikoli drug salon lahko živi od tega, kar pobere igralcem. Tekmuje z drugimi sektorji gospodarstva v mestu.
Vpišite vaš odgovor ali komentar
Za komentiranje morate opraviti ali Registracija