Industrijo iger na srečo zanima dostop do poslancev do odločevalcev na državni in lokalni ravni. Te pomembne ljudi potrebuje iz dveh ključnih razlogov:
1. Nadzor:
v naravi industrije je, da želi nadzirati dogajanja v zvezi z igralniško in davčno zakonodajo ozemlja, na katerem deluje. Ne želi si nobenih bistvenih sprememb zakonov, sploh pa ne takih, ki bi škodile realizaciji in dobičkom ali pa bi onemogočale širjenje kapacitet. Pot do tega cilja je skozi t.i. “regulatory capture”, ko industrija s pomočjo lobiranja in podkupovanja vzpostavi svojo dominanco nad agencijami, ki skrbijo za regulativo področja. Če zaradi visoke integritete agencij pri tem slučajno ni uspešna, lahko industrija s pomočjo lobiranja svoj vpliv izrazi tudi v parlamentu, kjer se zakoni in njihove spremembe potrjujejo ali zavračajo.
2. Širitev:
Industrija išče stalno rast realizacije in dobičkov, to se pa najlažje doseže z odpiranjem novih igralnic ali salonov. Cilj industrije, če govorimo o monopolu, je imeti v tem monopolu čim več koncesij in čim nižje davčne dajatve. Če se skuša razširiti čez meje ozemlja, ki ga obvladuje, trči na konkurenco. V vseh primerih za izpolnjevanje svojih ciljev nujno potrebuje pomoč lokalnih oblasti in vsakokratne politične garniture na državni ravni, poleg tega pa še vse našteto iz točke 1.
Spomnimo se, da je bila zadnja sprememba Zakona o igrah na srečo (2010) opravljena v letu 2012, ko je bi ukinjen Urad za nadzor iger na srečo (UNPIS). Kasnejši poskusi noveliranja zakonodaje v letih 2013, 2015, 2016, 2018 in 2021 so bili vsi po vrsti neuspešni. Iz teh neuspelih poskusov noveliranja ZIS lahko razberemo moč različnih interesnih skupin oz. industrije iger na srečo.
Naj opozorimo na še eno pomembno podrobnost, ki priča o povezavi politike in interesnih skupin, ki se v Sloveniji ukvarjajo z igrami na srečo. Aktualni Zakon o igrah na srečo kot zgornjo mejo (numerus clausus) igralniških kapacitet na ozemlju Slovenije navaja največ 15 igralnic in največ 45 igralnih salonov. Takšna omejitev v pa bistvu sploh ni omejitev, ampak je popolni nesmisel. Slovenija je namreč nekajkrat premajhna za tolikšno število igralniških koncesij. Po veljavnem ZIS bi lahko imeli v državi z le 2,1 milijona prebivalcev kar 60 igralniških obratov.
Če upoštevamo le igralnice, je Slovenija z 11 igralnicami (vštet je tudi ljubljanski Grand Casino, ki še ne deluje) že sedaj čisto v evropskem vrhu po številu igralnic glede na število prebivalcev. Če naše povprečje apliciramo na druge države, bi morala npr. Avstrija imeti v 47 igralnic, ima pa jih le 12, Italija bi jih imela 309, ima pa le 4, Danska bi imela 31 igralnic, ima pa jih le 9, Nizozemska bi imela 91 igralnic, ima pa jih le 14 in Francija bi imela 356 igralnic, ima pa jih le okoli 200.
Strategija razvoja iger na srečo (2010) priporoča, naj se skupno število koncesij za igralnice in igralne salone postopoma zmanjšuje. Do leta 2013 naj se zmanjša na največ 35 in do leta 2020 na največ 30 koncesij.
In kje smo leta 2024? V tem trenutku imamo podeljenih 36 igralniških koncesij (11 igralnic in 25 igralnih salonov). Država torej ne spoštuje tega, kar je sama zapisala v Strategiji, ki je medtem tudi že potekla.
Še citat iz Strategije razvoja iger na srečo v Sloveniji, 1997:
»Cilj razvoja slovenskega igralništva ni v spreminjanju cele Slovenije v igralniško destinacijo«.
Vpišite vaš odgovor ali komentar
Za komentiranje morate opraviti ali Registracija